04.01.2021
Kadar trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka, skladno s 1. odstavkom 333. člena Obligacijskega zakonika (OZ), lahko prekine z odpovedjo, pri čemer mora biti odpoved vročena drugi stranki.
Odpoved je enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero izjavi, da želi, da obligacijsko razmerje preneha.
Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času (3. odstavek 333. člena OZ). Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank.
Po tem, ko ena stranka odpove pogodbo, pogodbeno razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok. Če odpovedni rok ni določen s pogodbo, slednja preneha veljati po preteku z zakonom določenega (npr. pri najemu nepremičnine), običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek 333. člena OZ).
Skladno z zakonodajo ima torej vsaka stranka v načelu pravico odpovedati trajno pravno razmerje ves čas njegovega trajanja, razen če začasno ne obstajajo okoliščine, ki zadržujejo odpoved. Ta možnost stranke ima naravo oblikovalne pravice, druga stranka pa lahko odpoved razmerja le sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov. Odpovedi pogodbe ni potrebno poslati s priporočeno pošto, zadošča, da je bila poslana po navadni pošti in da se je nasprotna stranka z odpovedjo dejansko seznanila, vendar je v tem primeru oteženo dokazovanje dejanske seznanitve.
Pri sklepanju pogodb je torej smiselno biti pozoren tudi na določbe pogodbe o trajanju pogodbe in o odpovednem roku. Če je pogodba sklenjena za nedoločen čas, se namreč lahko kadarkoli odpove. V tem primeru nekaj pravne varnosti zagotavlja odpovedni rok, ki mora preteči, preden pogodba preneha veljati. Če pa v pogodbi ali zakonu odpovedni rok ni predpisan, ga določi stranka, ki odpoveduje pogodbo. Če se nasprotni stranki tak rok ne zdi primeren, bo lahko to uveljavljala na sodišču, ko bo sodišče za nazaj presojalo primernost roka.
